Predstavljamo »Različni glasovi: afganistanski pogledi in perspektive«
Esej Mansoorja Akbarja »Zapuščanje ali zagovarjanje« začenja serijo »Različni glasovi«, ki jo je izdala Globalna kampanja za mirovno vzgojo. Ta serija je namenjena zapolnitvi tega, kar nekateri zagovorniki afganistanskega ljudstva menijo, da je resna pomanjkljivost v javnih razpravah o trenutnih razmerah. in kako se nanjo odzvati. Razen intervjujev o neposrednih razmerah ali izkušnji zapuščanja svoje države in nekaterih nastopov nekaj izgnanih elit na virtualnih ploščah in televiziji, svet o afganistanskih ljudeh sliši le malo ali nič. Afganistansko ljudstvo je veliko bolj raznoliko kot demografska skupina, ki jo predstavljajo elitni izgnanci, tudi "prijatelji ZDA", ki so še vedno v ameriških vojaških taboriščih in čakajo na "preselitev" v ameriških skupnostih. Po svetu je razširjena raznolika diaspora, ki je s svojimi sredstvi pobegnila pred trenutnim zatiranjem. ali pa so bili zunaj države, ko je njihova vlada padla v roke talibanom.
"Različni glasovi: afganistanski pogledi in perspektive" je poskus, da bi nekaterim od njih zagotovili platformo, da izrazijo svoje misli o sedanji krizi ter svoje upanje in vizije o prenovljeni, bolj mirni prihodnosti. V tem prvem prispevku k seriji Akbar govori o pogojih, ki bi lahko omogočili začetek procesa obnove.
Prihodnji prispevek Basbibi Kakar bo obravnaval vlogo spola v prihodnji gradnji, pri čemer bo začela upoštevati položaj žensk in potrebo po njihovem polnem sodelovanju v vseh političnih pogajanjih in odločanju.
Upamo, da bodo ti glasovi našli pot v prizadevanja za poučevanje in zagovorništvo vseh članov skupnosti GCPE, pri čemer bodo izbrali zagovorništvo namesto opustitve. (BAR, 1. 22. 2022)
Zapuščanje ali zagovarjanje: upanje Afganistana za solidarnost in podporo svetovne skupnosti, komentarji o preživetju in gradnji prihodnosti
Avtor Mansoor Akbar*
Afganistanci stradajo. Nedavna poročila ljudi prodajajo svoje organe in otroci sta le dva znaka njihove izjemne ranljivosti. Program Združenih narodov za razvoj je opozoril, da bi lahko 97 odstotkov Afganistancev do sredine leta 2022 zapadlo v revščino. Mednarodna skupnost zagotavlja nekaj humanitarne pomoči, vendar je potrebna veliko več pomoči, da bi preprečili to katastrofo. Življenja več kot 35 milijonov Afganistancev so odvisna od podpore mednarodne skupnosti. Humanitarna pomoč, zdravstvo, izobraževanje in druge bistvene storitve se morajo nadaljevati, delavci pa morajo biti plačani. Predstavniki ljudstva in številne organizacije civilne družbe delujejo na terenu za zagotavljanje humanitarne pomoči, zaščito žensk in otrok ter boj proti nasilju. Afganistanska diaspora po drugi strani aktivno mobilizira sredstva in se zavzema za človekove pravice v ZDA in po svetu. Ta članek poziva aktiviste civilne družbe in pedagoge, da se povežejo z Afganistanci v diaspori, da bi se bolj zavedali svojih perspektiv in obveščeni o njihovih potrebah v prihodnosti.
Padec vlade, ki jo sponzorirajo ZDA, med talibane je povzročil družbeno-ekonomski preobrat smrtonosnih razsežnosti. To je vplivalo na vsakodnevno preživljanje ljudi, saj so se programi, financirani z donatorji, zaprli in Afganistanske denarne rezerve so bile zamrznjene, odpravlja 40 % BDP in 75 % državnega proračuna. Šole in univerze ostajajo zaprte. Več kot 4 milijone šoloobveznih deklet ne more hoditi v šolo. Ženske so prepovedane v javnem življenju. Novice so cenzurirane. Dogodki v avgustovskih tednih so razburili mednarodne medije, a ko se razmere poslabšajo, je država znova obrobljena glede prednostnih nalog ZDA in mednarodne skupnosti, z naslovov novic zdrsne v občasno poročanje o kršitvah človekovih pravic in izvensodnih pobojih. Pomembna vprašanja za vse nas so, "ali bo mednarodna skupnost zapustila Afganistan sredi humanitarne in politične katastrofe?" Ali pa 'se prizadevajo ohraniti vsaj nekaj družbenih in gospodarskih pridobitev, doseženih v zadnjih dvajsetih letih?' Odgovor na prvo vprašanje se lahko skriva v odzivih ameriške in svetovne civilne družbe in njihovih številnih zagovorniških akcijah, ki želijo lajšati trpljenje in gojiti upanje.
Pomembna vprašanja za vse nas so, "ali bo mednarodna skupnost zapustila Afganistan sredi humanitarne in politične katastrofe?" Ali pa 'se prizadevajo ohraniti vsaj nekaj družbenih in gospodarskih pridobitev, doseženih v zadnjih dvajsetih letih?' Odgovor na prvo vprašanje se lahko skriva v odzivih ameriške in svetovne civilne družbe in njihovih številnih zagovorniških akcijah, ki želijo lajšati trpljenje in gojiti upanje.
Kljub naraščajoči politični negotovosti in gospodarski pomanjkanju Afganistanci še vedno upajo glede prihodnosti države. Prihodnost, kjer ljudem ni treba spati lačnim; v katerem ljudje razmišljajo o tem, kako izboljšati svoje življenje, ne pa o tem, kako preživeti vse večji oboroženi spopad, ki ga povzroča revščina. Zadnja štiri desetletja konfliktov je vzela življenja milijonov navadnih Afganistancev – utrujeni so od prelivanja krvi. Želijo živeti v harmoniji. Želijo delati. Želijo zgraditi trajnostno prihodnost za družine in otroke. Zdi se mi razveseljivo videti, da širša afganistanska diaspora in aktivisti še naprej, tudi v nevarnosti, dvigujejo svoj glas in se zavzemajo za ponovno vzpostavitev človekovih pravic, svobode govora ter izobraževanja žensk in njihove pravice do dela. Afganistanci, ki delajo v tujini, pošiljajo nakazila svojim družinam in prijateljem. Popolnoma se zavedajo razmer v svoji državi in ohranjajo tesen stik s tistimi, ki so jih pustili za sabo, a jih niso zapustili, so del te nastajajoče svetovne mreže zagovorništva in solidarnosti, ki je pomemben vir upanja za socialno, ekonomsko pravično in politično prihodnost za Afganistan.
ZDA in drugi v mednarodni skupnosti so že začeli postavljati pogoje skušajo jih spodbuditi k spoštovanju človekovih pravic in sprejetju bolj vključujočega modela upravljanja. Ne glede na kakršno koli politično rešitev in zavezanost Talibanov človekovim pravicam ter njihovo pripravljenost, da oblikujejo vključujočo vlado, bi se lahko začelo novo poglavje sodelovanja z ljudmi, če bi vključevalo najbolj reprezentativne glasove celotne afganistanske skupnosti, tiste, ki resnično razumejo najpomembnejše potrebe in načine za pomoč pri preprečevanju bližajoče se katastrofe za zdaj in dolgoročno izboljšanje življenja.
Ameriški pesnik in internacionalist Archibald McLeish je opazil: »Ena stvar je bolj boleča kot učenje iz izkušenj in to ni učenje iz izkušenj (Maxwell, 1995, str. 52).« Nove pobude morajo upoštevati izkušnje iz preteklosti. Kaj je delovalo in kaj ne, je treba skrbno oceniti. Ogromna so bila vlaganja v ustvarjanje institucionalnih struktur in struktur skupnosti. Treba si je prizadevati za njihovo krepitev in nadgradnjo. Za pomoč pri vodenju javnega in zasebnega sektorja je potreben usposobljen in dobro usposobljen afganistanski kader. Mnogi trenutno zunaj naše države v upanju, da se bodo vrnili v sposoben samoodločbeni Afganistan, pozivajo k solidarnosti mednarodne civilne družbe in njihovemu sodelovanju pri takih prizadevanjih – ki se izvajajo ob polnem spoštovanju naše samoodločbe.
*O avtorju: Mansoor Akbar je Fulbrightova štipendistka, ki opravlja podiplomski študij na Univerzi v Kentuckyju. Sodeloval je z afganistansko vlado, USAID in Združenimi narodi.
To je pomemben in pravočasen mir v Afganistanu! Prosimo, preberite in delite!
To je pomemben in pravočasen prispevek o Afganistanu! Prosimo, preberite in delite!